‘Zavlačevanje je tipična značilnost nadarjenih brez primernih izzivov’

Smo v obdobju, ko se otroci devetošolci in najstniki v četrtih letnikih srednjih šol sprašujejo, kako naprej. Kaj je moj poklic, kaj poslanstvo in za kaj sem nadarjen oz. nadarjena? Kako naj ravnajo starši? Kako prepoznati, za katero stvar si nadarjen oz. je nadarjen tvoj otrok? Ali je nadarjenost dovolj, da se usmeriš v določen poklic?

Iskanje prave poti je sicer dolgotrajen proces, ki bi se moral začeti že veliko prej. S Katjo Ujčič, strokovnjakinjo na področju nadarjenosti, smo se pogovarjali o tem, kdaj je pravi trenutek, da se otroci in mladostniki začnejo iskati, kako prepoznati nadarjenost in kako naj ravnajo starši? Za Cekin.si je razkrila marsikaj, kar bo mladim in njihovim staršem pomagalo pri odločitvi, kako ravnati ob izbiri poklica, ob nadaljevanju izobraževanja in zakaj je pomembno, da starši nastopijo v vlogi zaščitnikov in podpornikov otrok.

Kdaj naj bi se otrok začel aktivno ukvarjati z vprašanjem, kam naj se vpiše po osnovni šoli oz. srednji šoli?

Odgovor na vprašanje ni tako preprost. Če želimo, da otrok zasleduje moderne smernice, želje staršev ali življenje, ki bo temeljilo predvsem na monetarnih dobičkih, potem je odločitev jasna. V prihodnosti bodo lahko ti otroci blesteli v poklicih v digitalnem svetu, računalništvu, biotehnologiji ali robotiki.

Če pa želimo, da otroci zasledujejo svoj notranji klic, svoje poslanstvo, ki je tesno povezano z nadarjenostjo in sposobnostmi otroka, potem mu moramo pri odkrivanju le-teh pomagati takoj, ko prime prvo igračko v roke. Vsak izmed nas se namreč rodi s poslanstvom, pri kateremu mu pomagajo prirojeni darovi. Večina ljudi pa žal tega poslanstva ne živi, zato so nesrečni in nemirni. Živeti v skladu s svojo nadarjenostjo pomeni dovoliti si polno izraziti in tako osmisliti življenje.

Če otrokovo življenje tlakujemo na ta način, potem je izbor šolanja samo eden izmed mejnikov v otrokovem življenju.

Seveda je v praksi popolnoma drugače. Srečujem se s starši, katerih otroci so izgubljeni in brez kompasa, katero področje naj izberejo za nadaljnje šolanje. Pomoč v teh primerih je potrebna, hkrati pa velja ozavestiti to, da bo v prihodnosti šolanje potekalo drugače, vseživljenjsko. Če si otrok v času študija premisli in prešola ali celo opusti šolanje, še ne velja, da je s šolanjem zaključil.

To je v bistvu kar dolgotrajen proces, skozi katerega spoznavajo sebe, svoje želje, potrebe …

Tako je. Predvsem je potrebno, da pustimo otrokom, naj se polno izrazijo na svojevrsten način. Energija notranjih potencialov je namreč unikatna. Nadarjenost se izraža na svojevrsten, edinstven način pri vsakomur posebej.

Nekateri otroci so na primer zelo živahni in raziskovalni, kar pa lahko starši ali vzgojitelji dojemajo kot destrukcijo in agresijo. Velikokrat se izkaže, da temu ni tako. Otrokov notranji potencial je lahko naravnan na prepoznavanje in rušenje tistega, kar ne deluje več. V prihodnosti so takšni otroci lahko revolucionarji in inovatorji, zato je potrebno njihovo rušilno moč razumeti na način njihovega notranjega potenciala.

So otroci, ki bi nenehno poslušali pravljice, se igrali domišljijske igre in se oblačili v domišljijska bitja. Odrasli jih lahko dojemajo kot preveč otročje, ki bežijo v domišljijski svet. Ti otroci nosijo potencial kreativnosti, neizmerne zmožnosti ustvarjanja. Brez njih človeštvo ne bi prestopilo pragu predzgodovinskega načina življenja v jamah.

Z nadarjenostjo pa se hkrati izrazijo tudi njene negativne strani in intenzivnosti, ki jih žal ne razumemo. Od psihosomatskih kroničnih obolenj, alergij, preobčutljivosti, kot na primer na svetlobo, kar doživljam tudi sama, do fizičnih nezmožnostih, nerodnosti in podobno, do nezmožnosti razumevanja svojih čustev in čustev drugih ter s tem rigidnost in okornosti v medsebojnih odnosih.

Kako naj jim pri tem pomagajo starši?

Starši igrajo najpomembnejšo vlogo pri razvoju nadarjenosti pri otrocih. Najprej je treba pri otroku prepoznati notranji potencial, kar pa je za starše zelo težko. A takoj ko starše opozorim na določene specifične posebnosti pri otrocih, ki nakazujejo na nadarjenost in razvoj inteligence, jih takoj potrdijo, čeravno jih sprva niso prepoznali.

Nadalje je potrebno otrokom dovoliti, da se izrazijo na edinstven način in jih ne potiskati v določena nepotrebna družbena pravila. Viharja se namreč ne da stlačiti v kartonasto škatlo. Inteligenca potrebuje prostor, otroci pa razumevanje in spodbudo, da se naučijo obvladovati svoj potencial in ga izkoristiti v dobro sebe in drugih.

Izjemno pomembno je tudi druženje s podobno razmišljujočimi, ustvarjalnimi, nadarjenimi vrstniki, ki otroku ne nudijo samo podpore, temveč tudi izziv, kar je za nadarjene kot voda v puščavi.

Mišljenje, da so nadarjeni otroci in odrasli privilegirani in uspešni, je napačno in ga moramo nujno spremeniti. To mišljenje izhaja iz filmske industrije, še posebej iz trenutnih uspešnic super junakov, in nima resnične povezave z nadarjenimi. Nadarjeni otroci in odrasli imajo zaradi asinhronega razvoja posebne potrebe tako na področju mentalnega in čustvenega kot tudi duhovnega razvoja. Potrebujejo pomoč pri razumevanju in dojemanju sebe, kar je lahko izjemno breme. Potrebujejo pomoč pri razumevanje odnosov in čustev ter pri komunikaciji. Potrebujejo izziv, fokus in mentorstvo, da njihov potencial ne zavija na destruktivno pot depresije, anksioznosti ali izgorelosti. Le tako bodo lahko v polnosti izkoristili svoje potenciale v dobrobit človeštva.

Kako prepoznati, za katero stvar si nadarjen oz. je nadarjen tvoj otrok?

Pri večini otrok so delčki nadarjenosti videni že v otroštvu in mladosti. Opozarjam, da tu ne govorimo o strasti, ki je sicer ponavadi podporni del izražanja prirojene notranje inteligence, temveč o posebnem stanju – t. i. kreativnem transu, v katerega vstopi otrok in se nam zdi, kot da je v drugem svetu. Ko je s polno prisotnostjo v sedanjosti. Opazovanje otroka oz. sebe, ko nastopi ta trenutek, je prvi korak pri raziskovanju nadarjenosti.

Na primer, če nekdo s strastjo prepeva v kopalnici, še ne pomeni, da je talentiran za to. Če pa vas otrok ne sliši, ne vidi in ne zaznava, ko sestavlja že stoti stolp iz kock, pa ste na dobri poti do razumevanja njegove inteligence, ki bi v tem primeru bila vizualno-prostorska inteligenca, inteligenca, ki bo v prihodnosti zelo iskana in potrebna.

Ne morem pa mimo dejstva, da so zaradi družbenih pravil in pričakovanja naši notranji prirojeni darovi dobro skriti in skrbno zaklenjeni v naši podzavesti. Žal trenutni sodobni svet ne spodbuja razkrivanja nadarjenosti že v otroštvu, temveč je celoten sistem usmerjen v ravno obratno dinamiko: zatiranje edinstvenosti, posebnosti in s tem izvirnosti s sistemi, pravili in družbenimi pričakovanji. Zato je odkrivanje in delovanje v skladu z nadarjenostjo izjemno redko. Upam, da se slednje kmalu spremeni.

Ali je nadarjenost dovolj, da se usmeriš v nek poklic? Na primer, ali je dovolj, da je otrok nadarjen za medicino ali robotiko, a nima pozitivnega odnosa do delovnih navad, učenje mu je dolgočasno in noče delati? Vemo namreč, da so to področja, ki zahtevajo veliko dela. Kako ravnati v primeru takega otroka?

Nadarjenost se vedno rojeva na področju, kjer oseba ustvarja nove ideje, konstrukte, umetnosti, izume in podobno na katerem koli področju, tako na znanstvenem, umetniškem in ustvarjalnem kot tudi v odnosih. Poleg edinstvenega ključa, s katerim sprejemamo informacije in dojemamo svet ter ga na svoj način razlagamo, nam nadarjenost nudi tudi podporo in nas usmerja s pomočjo inspiracij in uvidov, kot je uvid rotirajočega magnetnega polja, ki ga je Nikola Tesla doživel na sprehodu v parku.

Vsekakor pa nadarjenost ne pomeni življenja na veliki nogi. Ponavadi je nadarjenim zaradi drugačnega razmišljanja, dojemanja in povezovanja informacij v kompleksnejše konstrukte težje kot ostalim. Zaradi nerazumevanja sebe in delovanja inteligence se nadarjeni lahko soočajo z nezavednim občutkom dolgčasa, ki pa ga pogosto zamenjamo za nevztrajnost ali lenobo. Zavlačevanje je tipična značilnost nadarjenih brez primernih izzivov. V teh primerih se je smiselno obrniti na že prehojene poti genijev. Tako Einstein, Tesla in Marie Curie kot Elon Musk so se morali poučiti o osnovah, da so lahko v polnosti izrazili svoje ideje in izume. Osnove so temelj. Brez njih je naša inteligenca samo miselna igra in plehek naziv.

Koliko jih lahko slovenski šolski sistem pripravi na poklice prihodnosti oz. jih nauči pomembnih veščin in koliko je to naloga staršev?

Trenutni svetovni šolski sistem ni zmožen prepoznavati, razvijati in spodbujati nadarjenosti, kaj šele nadarjenim pomagati pri skrbi za svoje specifične potrebe nadarjenih in pri razvijanju njihovih potencialov.

Slovenski šolski sistem se je že davno izgubil v postavljanju napačnih prioritet. Otroci so preobremenjeni, v izjemnih stiskah zaradi obsežnosti in težavnosti testov, predvsem zaradi pričakovanj šole in družine. Popolnoma nepotrebno.

Razvijamo družbo ljudi s kompleksi manjvrednosti, perfekcionizmom in globoko praznino v sebi. Njihovo življenje bo brez smisla in bo, če se lahko dramatično izrazim, pot do antidepresivov in anksiolitikov.

Zato je nujno, da starši nastopijo v vlogo zaščitnikov in podpornikov otrok tako v njihovi nadarjenosti, samozavesti in razumevanju čustev kot samozavedanju. Seveda, najprej pa morajo te kvalitete razumeti in razvijati pri sebi.

Članek je bil objavljen 27. januarja 2023 na spletni strani Cekin.si: ‘Zavlačevanje je tipična značilnost nadarjenih brez primernih izzivov’