Kvantum sočutja ali digitalizacija človeškega uma

Bolj ko je človek v svoji notranjosti ranjen, bolj pripaden je svoji skupnosti in bolj vztrajno zagovarja njene »vrednote«. Polarnost teh skupin bo v prihodnosti vse bolj intenzivna, skupnih točk ne bo več mogoče doseči, družba bo razdeljena, predvsem pa bo s tem na pol razdeljena prav vsaka podzavest osebe, ki sedi na tej gugalnici polarnosti. V obdobju, ki smo mu priča, poteka med ena in nič boj za čim več privržencev. Sedite tudi vi na tej gugalnici? Raznolikost bogati svet

Digitalizacija človeka je v popolnem nasprotju s človeško naravo, kreacijo in življenjem sploh, saj v naravi vidimo neizmerne možnosti in variacije barv, oblik, glasov …, ki v vsej svoji raznolikosti bogatijo svet. Ptice na nebu, žuželke, ribe v vodi, plazilci, sesalci, rože, rastline … Nikjer v naravi ne najdemo skrajnih polarnosti, ker svet ni črno-bel, vidimo pa neskončno število različnih življenjskih pojavov, kreacij in obstojev. In ravno v vsej tej raznolikosti, ki nezavedno ve, kako uspešno sobivati na Zemlji, je lepota bivanja, kreacije in življenja.

Digitalizacija človeškega uma bo človeka odrezala od njegove prave narave in ga stlačila v sistem, kjer bo smel samo še slediti ter bo pozabil, kako uspešno sobivati s podobno ali različno mislečimi. Človeško ustvarjanje in kreiranje ne bo več mogoče. Um se bo ustavil, zablokiral in iz strahu pred posledicami »misliti, čutiti, kreirati drugače« čez svojo kreativnost vrgel tančico iluzije. To iluzijo sicer poznamo že tisočletja, o njej je veliko zapisanega v starodavnih jogijskih vedah, s katerimi so jogijski mojstri presegli njen primež in živeli v resnici. Trenutno smo v obdobju, ko obstaja možnost, da to tančico človeštvo odvrže, zato je pritisk spraviti človeka v ena ali nič toliko večji.

Razvijte sočutje do sebe in drugih

Kaj nam je storiti? Če čutite, da je res, kar ste do zdaj prebrali, potem vam predlagam, da se vsi skupaj oprimemo kvantuma sočutja. Najprej moramo sočutje začutiti do sebe in se povezati s svojo notranjo inteligenco, ki presega digitalizacijo človeškega uma. Ta inteligenca domuje v srcu vsakega človeka. Naučiti in dovoliti si moramo, da sami sebe sprejemamo v celoti takšne, kot smo. Z vsemi našimi »napakami« in tegobami ter zavedanjem, da v danem trenutku naredimo vse, kar je v naši moči in z dobrim namenom.

Nato je nujno, da sočutje razvijemo do drugega. To ne pomeni ponižnosti in žrtvovanja za drugega, temveč sočutno razumevanje in čutenje drugega ter njegove stiske, pomeni dajanje čustvene in moralne podpore brez pričakovanja vračila v obliki hvaležnosti, denarja, slavospevov ali podobno. Sočutje je prisotnost ob drugem, sprejemanje njegove bolečine in osebe v celoti, takšne, kot je. Sočutje nato razširimo na sosede, na skupnost, na narod in na ves svet. Ne glede na to, da nam digitalizacija ena ali nič preprečuje videti, da smo vsi povezani, to lahko začutimo v srcu.

Dovolite svojemu umu, da ustvarja nianse

Za ta občutek je potreben le kvantum sočutja, le najmanjši možen delec sočutja, ki ga premoremo. Vendar je videti, kot da nam ne bo uspelo. Le zakaj človeštvo tega ni zmožno? Le zakaj človek ni zmožen dovoliti kvantumu sočutja do sebe in do drugih? Vprašanje je globlje, kot se zdi, saj posega v družbene in psihološke strukture človeštva. Ne glede na to, kako močno nas držijo nevidne spone digitalizacije našega uma, vas vabim k razmisleku o neizmerni lepoti in pestrosti vsega živega, ki bo z digitalizacijo usahnilo.

V katerem spektru barv ste vi? Bližje črni, beli ali dovolite sami sebi, da vaša um in srce ustvarjata nešteto nians? Srčno upam, da zadnje omenjeno, saj nam drugače v prihodnje grozita robotizacija človeka in usahnitev smisla življenja, ki je nenehno ustvarjanje nešteto možnih novih kreacij ter s tem zavestnih odnosov v sočutnem sobivanju.