Slovencem je predvsem DOLGČAS, kar pa lahko pomeni tudi priložnost

Nedavno sem bila ponovno kot predavateljica povabljena na Karierni sejem, največje srečanje delodajalcev in iskalcev zaposlitve v Sloveniji, kjer sem udeležencem in udeleženkam predavanja spregovorila, kako pomembno je za osebnostno rast osvojiti osebno čustveno abecedo in inteligenco.

Med predavanjem smo izvedli kratek, a izjemno učinkovit test prevladujočih čustev. Na tretjem mestu je nič kaj presenetljivo pristala jeza. Na drugo mesto se je zavihtela krivda, prvo mesto pa je na moje veliko presenečenje osvojil dolgčas. Čeravno test, opravljen v uri predavanja, ni znanstvena raziskava, ki bi po vseh merilih zadostila akademskim pričakovanjem, pa vseeno predstavlja dovolj globoko podzavestno refleksijo, da lahko rezultate jemljemo resno.

Čustva so glavni vir zavesti, je zapisal Carl Gustav Jung, švicarski psihiater in psiholog. Inteligentno razumevanje in upravljanje s čustvi pripomore ne samo k izboljšanju medosebnih odnosov, razumevanju samega sebe, temveč tudi pri hitrejšem razvoju kariere. Vendar pa večina ljudi svoje čustveno stanje zanemarja in njihovo intenzivno moč poskuša utišati z intelektom.

Čustva so energija v gibanju in nam služijo kot informacije o našem notranjem in zunanjem okolju; česa ne maramo, kaj nas je prestrašilo, zakaj vzkipimo … So torej inteligentni sistem, ki nas poskuša ubraniti, zaščiti, usmeriti na pravo pot. Veliko torej izgubljamo, če naše čustveno stanje zanemarjamo in ga potlačimo.

Slovenke in Slovenci smo kot narod v svoji zgodovini prehodili psihološko in čustveno zahtevno pot. Dnevno smo priča, da rane zgodovinskih travm še niso zaceljene. Kolektivno nezavedno naroda pa je med drugim tudi vir čustev vseh nas. Jeza, krivda in dolgčas so tako lahko zrcalo ne samo vsakemu posamezniku, temveč tudi narodu kot celoti.

Tretje mesto – jeza

Jeza je na prvi pogled razdiralno čustvo, vendar to ne drži, saj so vsa čustva, tako kot je tudi vse, kar je ustvarila narava, konstruktivna. Če opazujemo naravo, vidimo, da ni ničesar odveč in ničesar premalo. Vse se nagiba k ravnovesju. Prav vsa čustva so nastala z namenom in določeno funkcijo, ki ljudem konstruktivno pomaga pri preživetju, razumevanju sebe in okolja ter izboljšanju kakovosti življenja.

Konstruktivna funkcija jeze je najprej obramba in zaščita pred tem, česa nočemo. Ključna pa je tudi pri postavljanju in ohranitvi osebnostnih meja ter nenazadnje tudi fokusa, odločnosti in jasnosti. Če oseba ne zna izraziti svoje jeze konstruktivno in jo bodisi potlači bodisi izrazi uničujoče, lahko jezo še bolj poglobi v zamero, bes ali nasilje. Zakaj je večina udeležencev kot svoje primarno čustvo določila jezo? Nemara se odgovor skriva v čustvih, ki sta osvojili drugo in prvo mesto.

Dolgčas je lahko izjemno neprijeten in vodi v jezo, razočaranje ali pasivnosti. Dolgčas pa ni zgolj negativen. V svoji konstruktivni formi nam nudi možnost izboljšanja naše potrpežljivosti in razumevanja procesov, omogoča pa tudi čas in prostor za razvoj novih idej ter stvaritev in izjemno priložnost za razvoj prirojenih potencialov ter nadarjenosti.

Drugo mesto – krivda

Ljudje nenehno delujemo in se odzivamo navodilom preživetega programa krivde, ki pa se jih ne zavedamo. Krivda obstaja tako na individualni ravni kot tudi na kolektivni ravni naše podzavesti in nas ohromi vsakič, ko mislimo, da smo naredili napako, ali nismo perfektni, vzbuja pa nam tudi občutke manjvrednosti, inferiornosti in nezadostnosti.

Hiter pogled v zgodovino slovenske literature nam da vedeti, da je krivda globoko vtisnjena v slovenski narod že od nekdaj. V sodobnem času pa se ta izraža tudi na delovnem mestu, kjer opravlja nehvaležno in uničujočo vlogo strogega paznika ali razsodnika. Namesto motivacije in spodbude zaposleni opravljajo naloge in dolžnosti na delovnem mestu zgolj zaradi občutka krivde in morebitne kazni.

Vendar, kjer se upravlja z zaposlenimi s pomočjo krivde in je primarni namen zaposlenega postaviti v inferiorni položaj, tam ni napredka, ni zagnanosti in zavzetosti ter ni dobre kulture podjetja. Krivda namreč v svoji funkcionalnosti omogoča sprejemanje odgovornosti, priznanje napake in možnost učenja iz njih. Omogoča nam torej stopiti na pot odraslosti. Biti odrasel najprej pomeni sprejeti odgovornosti.

Po visoki uvrstiti krivde na seznam primarnih čustev lahko ugotovimo, da je v Sloveniji krivda v službenih okoljih v razcvetu. Upravljanje z zaposlenimi ne sloni na razumevanju, zaupanju in spodbujanju, temveč na ohranjanju managerske hierarhije s pomočjo večvrednostnih kompleksov.

Prvo mesto – dolgčas

Povsem nepričakovano je na prvem mestu pristal dolgčas. Dolgčas je zelo nerazumljeno stanje. Po eni strani ga zamenjujemo z lenobo, po drugi strani pa se ob njem počutimo nelagodno, ker naš hormonski sistem zahteva znova in znova vedno več informacij.

Tradicionalno velja, da dolgčas predstavlja monotono ponavljanje rutinskih nalog. V študiji iz leta 2016 so strokovnjaki Cummings, Gao in Thornburg ugotovili, da se dolgčas pojavlja tudi v psihično zahtevnih okoljih in dolgoročno povzroča nezadovoljstvo, slabšo učinkovitost, neproduktivno vedenje, depresijo ter poškodbe in nesreče na delovnem mestu.

Dolgčas je lahko izjemno neprijeten in vodi v jezo, razočaranje ali pasivnosti. Do dolgočasja pogosto pride, kadar nad situacijo nimamo vpliva, kot na primer v čakalnici na letališču, na nezanimivem predavanju, in tudi na delovnem mestu, kjer ni prostora za kreativnost, ustvarjalnost in inovativnost.

Očitno velika večina zaposlenih v Sloveniji takšne priložnosti nima, zato lahko hitro poniknejo v občutek dolgčasa, ki posledično vodi tako do jeze in krivde ter do nezainteresiranosti in neučinkovitosti na delovnem mestu.

Dolgčas pa ni zgolj negativen. V svoji konstruktivni formi nam nudi možnost izboljšanja naše potrpežljivosti in razumevanja procesov, omogoča pa tudi čas in prostor za razvoj novih idej ter stvaritev in izjemno priložnost za razvoj prirojenih potencialov ter nadarjenosti.

Nujno je potrebno, da tako delodajalci kot tudi zaposleni posvetijo čas ozaveščanju o čustveni inteligenci tako v osebnem življenju kot tudi na delovnem mestu, ustvarjanju zaupnega prostora za konstruktivno komuniciranje ter priložnosti za razvoj potencialov vseh zaposlenih.

Članek je bil objavljen 14.decembra 2022 v reviji Viva, medicina in ljudje: Mogoče pa vam je dolgčas?